Citati avtorja Anja Novak

»Žilažili.«

»Žilažili.«

»Anja Novak pa se v vsaki epizodi prelevi v drugo žival.«

»… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno.«

»Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.«

»Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.«

»Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.«

»Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.«

»Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?«

»Takšna zasnova uprizoritve nudi razmislek ne samo o vsebini, ampak nudi samorefleksijo gledalcu, zakaj se odloča, kot se odloča.«

»Poleg tega se Varja loteva tem, ki zarežejo v polja, o katerih naj bi se morda raje govorilo v drugih kontekstih, ne pa skozi pisanje, ker so preveč intimna, preboleča, preveč specifična in komu preveč tuja.«

»v svojem izrekanju razpira okoliščine svoje nemosti, ki jih generirajo vzorci našega časa in okolja, s čimer postaja avtonomen glas tistih, ki nimajo priložnosti spregovoriti«

»Uživala sem v zvočnosti besed, ritmu, metaforah in vsem svetu, ki mi ga je odpiral.«

»Mislila sem, da te mora nekdo 'požegnati', da si pesnik.«

»Ključno se mi je zdelo, da je bi bila zbirka tudi zvočna knjiga, izredno pomembno mi je namreč tudi poslušati poezijo: njeno metriko, ritem, asonance, zvočnost itd.«

»Privilegij je, da lahko poezijo hkrati poznaš intimno, torej, da veš, kako in iz česa je nastala, obenem pa si jo sposoben brati kot nekdo drug, jo videti od daleč.«

»In to pot do gledalca/bralca/poslušalca po navadi najdeš tako, da se postaviš v njegovo vlogo in na svoje ustvarjanje pogledaš od tam.«

»In kot že rečeno, v ansamblu so lahko samo ljudje, ki so pripravljeni ustvarjati 'skupaj'/ensemble' ter podpirati drug drugega in ki razumejo, da je to bistvo gledališča – biti skupaj.«

»Kako naj sprejmem samo sebe v dom svojega telesa.«

»Vsi računajo na moje roke, da jih bodo umirile in vrnile, meni pa se vrača hrana v požiralnik.«